Po izboru študentov so si naziv najboljših pedagogov v študijskem letu 2021/22 prislužili prof. dr. Polonca Kovač, doc. dr. Lan Umek in doc. dr. Jernej Buzeti (vrstni red je naključen). Študentski svet Fakultete za upravo je akcijo izbora organiziral drugo leto zapored. Prof. dr. Polonca Kovač in doc. dr. Lan Umek sta bila za naj pedagoga izbrana že lani, prof. dr. Polonca Kovač pa si je ta naslov prislužila tudi že v preteklosti, tako na ravni fakultete kot Univerze v Ljubljani. Ob letošnjem izboru smo ji zastavili nekaj vprašanj.
1. Kakšen mora biti dober pedagog, da prepriča študente?
Vsak pedagog bi moral razumeti pedagoško delo kot odgovorno poslanstvo pri razvoju mladih in družbe kot celote ter verjeti v pomen svojega predmeta oz. tem, ki jih pokriva, kar žal ni samoumevno.
2. Za kaj menite, da je naslov NAJ PEDAGOG pripadel ravno vam?
Menim, da je laskavi naziv posledica stalnega truda za vsebine in prenos znanja, predanosti problematiki upravnega procesnega prava z mešanico teorije in praktične uporabnosti le-te ter seveda kilometrine (izkušenj), nenazadnje pa tudi »gospodinjske« logike glede ciljev in pristopa k delu.
3. Uporabljate pri svojih predavanjih kakšne posebne metode poučevanja? Kakšen stil poučevanja imate?
Moj stil poučevanja so študenti sami že večkrat označili, da sem kot kuharica, ki ni zadovoljna, dokler gostje ne pomažejo krožnikov s kruhom. 🙂 Verjamem, da je pedagoško delo nujno pogojeno z osebnim stikom in predstavlja proces. Zato stremim k aktivnemu vključevanju študentov v spoznavanje osnov, vključno s primeri iz prakse, in piljenja znanja prek kritičnih in argumentiranih razprav, s postopnim nadgrajevanjem vsebin in metod poučevanja.
4. Zdi se, da ste rojeni za vlogo profesorice. Ste si že od začetka študija želeli postati profesorica ali ste v akademskih krogih pristali po naključju? Bi se danes odločili drugače?
Po koncu gimnazije sem želela študirati matematiko, a mi je bilo rečeno, da ima to smisel le, če sem tako genialna kot Albert Einstein ali pa bom pač učiteljica. Učiteljica pa ne bom, sem si rekla, toda usoda mi je očitno namenila prav to vlogo, ko sem po nekaj letih dela v uradniških vrstah prestopila na fakulteto. In danes mi NIKAKOR ni žal, saj je po mojem mnenju to eden najbolj žlahtnih poklicev.
5. Za kaj si pri pedagoškem delu še posebej prizadevate?
Temeljno poslanstvo mojega pedagoškega dela je dvojno. Prvič, podajati vsebine, ki jih pokrivam, na konceptualni oz. »nebirokratski« način, in drugič, osredotočam se na prenos znanja, veščin in odnosov. Moj cilj je, da bi študenti razumeli pomen upravnih postopkov za slehernika, ki se z njimi srečuje, obenem pa znali kot bodoči uradniki ali stranke v kopici snovi in paragrafov ločiti zrno od plev.
6. Ali so današnji študentje željni znanja?
Današnji mladi ali malo manj mladi študenti so po mojih izkušnjah odprti za nova znanja ter željni in sposobni spreminjati družbo na slovenski in evropski ravni na bolje, čeprav je treba v motivacijo in načine sodelovanja vložiti včasih nekoliko več energije ali drugačne pristope. Ne strinjam se z nekaterimi kolegi, da so sedanje generacije introvertirane in fokusirane zgolj nase, treba pa je seveda prebuditi interes in razvijati vrednote, predvsem tako, da se posameznikom prikaže uporabnost in smisel določenih znanj.
7. Kje vidite glavne razlike med njimi in generacijo, ko ste bili še sami študent?
Menim, da je današnjim študentom pravzaprav težje, kot je bilo moji generaciji prek nekaj desetletji. Danes se študenti namreč soočajo z vsemi težavami, lastnimi vsaki mladi generaciji, poleg tega pa se srečujejo s krizo za krizo, tekmovati morajo ne le z domačimi, ampak tujimi kandidati iz celega sveta, poleg tega pa so v marsičem z digitalizacijo sicer pridobili, a hkrati v medčloveških odnosih izgubili. In poslanstvo učiteljev oz. starejših bi moralo biti solidarnost, da si pomagamo, saj smo en od drugega dolgoročno odvisni.
8. Kje iščete navdih in oporo za svoje delo?
Pri pedagoškem delu me najbolj navdihuje odziv študentov, ko pokažejo zanimanje in voljo do družbenih izboljšav. Zato se zdi, da sem pogosto po predavanjih utrujena, toda obenem polna novega zanosa in neredko več dobim kot dam.
9. Vam je v spominu ostala kakšna zanimiva anekdota iz predavalnice?
Vsako delo z ljudmi prinaša tudi anekdote. Recimo ko po dveh urah predavanj iz pravne ureditve javne uprave v osnovni šoli, ki je gostila študijski center za izredne študente, ena od slušateljic vpraša: Oprostite, kaj ni to roditeljski sestanek za 4.b? Ali ko študentje vestno beležijo brez dvoma v mojo besedo, da poznamo več vrst inšpekcij, denimo davčno, zdravstveno, gradbeno, pa tudi »plažno« (prosto po pop uspešnici Kingstonov press). Ali ko se pogovarjam s študenti in me pri 40+ rektor ogovori kot eno od študentk, saj sem zagovornica pravila, da šteje, kar je v glavi in ne na izgledu, vseeno pa se dobro zdi, ko te prepoznavajo kot mladega/mlado. 🙂
10. Vaš nasvet študentom za uspešen študij?
Moj nasvet bi bil, naj vsak počne, kar ga veseli; v to, za kar se odločimo, pa je treba nato vlagati, da pridejo rezultati. Kot pravi nesmrtni Tone Pavček, sreča je, ko se delo dobro opravi in imaš nekoga rad! Za vsakega intelektualca bi bilo nadalje prav, da ne verjame besedam in pojavom na prvo žogo, temveč preizprašuje, preizprašuje sebe, profesorje, oblast, »resnice« in resnice…