Doc. dr. Jernej Buzeti je eden od treh pedagogov, ki je bil po izboru študentov najboljši na Fakulteti za upravo v preteklem študijskem letu. Tudi njemu smo ob izboru zastavili nekaj vprašanj. Vabimo vas k branju.
Doc. dr. Jernej Buzeti: “Preden odgovorim na vaša vprašanja mi dovolite, da se zahvalim študentkam in študentom Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani za korekten, spoštljiv in dostojanstven odnos ter pohvalim študentske predstavnike naše fakultete (Študentski svet FU in Študentsko organizacijo FU – Ful povezani), da zraven vseh ostalih aktivnosti, ki jih izvajajo za študente, namenjajo posebno pozornost tudi področju spremljanja pedagoškega dela oziroma izvajanja pedagoškega procesa ter organizirajo projekt »Naj pedagog«. Osebno vse našteto zelo cenim.”
1. Kakšen mora biti dober pedagog, da prepriča študente?
Pogledov na to, kakšen naj bo »dober pedagog« je veliko. Izpostavil bi zgolj nekaj glavnih podstati, ki predstavljajo po mojem mnenju temelje (osnovo), na katerih se začne vzpostavljati in graditi spoštljiv in uglašen odnos pedagog – študent(je).
- Prvič; dober pedagog ima rad ljudi in svoje pedagoško delo izvaja v globini sebe iz altruističnega vidika (poslanstvo).
- Drugič; za doseganje »dobrega« v tem kontekstu je najprej imanenten odnos pedagoga do sebe. S tem mislim na pedagogovo skrb zase; zlasti na čustvenem, mentalnem, duhovnem, fizičnem in strokovnem področju ter pridobivanju praktičnih izkušenj in s tem povezanim stalnim stikom s prakso. Izjemno težko si namreč predstavljam »kredibilnost« in držo pedagoga pred študenti, če nima izkušenj na področju, za katerega je odgovoren. Zato se mi zdita samorefleksija in čutna samokritičnost pedagoga zaželeni in pomembni.
- Tretjič; dober pedagog se mora zavedati in biti sposoben vzpostaviti »čustveno varen prostor« v skupini, ki mu je podarjena. Iz tega nato pride sproščenost, zaupanje, kreativnost, spoštovanje in boljše razumevanje obravnavane tematike. Za »čustveno varnost« pa je v prvi vrsti odgovoren ravno pedagog z vsem, kar je kot človek. Nudi podporo in verjame v študentko oziroma študenta.
- Četrtič; super je, če je pedagog zmožen pogledati na odnos pedagog – študent(je) globlje in širše. Z drugimi besedami; s HVALEŽNOSTJO. Pogosto namreč izpostavim, da je vsak odnos kot »pot« in glavni akterji (v našem primeru so to pedagog in študentje) se naenkrat srečajo na »skupni« poti. Na slednji pa prihaja do različnih izzivov. Ne samo za študente, ampak tudi za pedagoge. Premalo se namreč zavedamo, da se na poti oziroma odnosu med študenti in pedagogi pojavljajo različne situacije (sam jim pravim, da so to »čustvena darila«, ki se nam zgodijo in jih ni mogoče kupiti) za osebni razvoj vseh. Dober pedagog se vsega izpostavljenega zaveda in zato na takšen odnos gleda s hvaležnostjo. Tudi v primeru, če kdaj ni prijetno.
2. Za kaj menite, da je naslov NAJ PEDAGOG pripadel ravno vam?
Študentje imajo odgovor(e) na vaše vprašanje. Moja odgovornost pa je, da se skupaj z ostalimi zaposlenimi na Fakulteti za upravo potrudim(o) in omogočim(o) študentkam in študentom najboljše. Oni pa potem vzamejo od vsakega tisto, kar jim lahko koristi oziroma jih nagovori. Opažam, da jih nagovorijo različne stvari in prav je tako.
3. Uporabljate pri svojih predavanjih kakšne posebne metode poučevanja? Kakšen stil poučevanja imate?
Prva »metoda«, ki jo uporabljam v predavalnici, je preprosta; BODI TI in bodi iskren v tem. Druga »metoda« je povezana z vzpostavljanjem »čustveno varnega« okolja, ki vpliva potem na razvoj razprave, pogovora, ki je izjemno pomemben na visokošolski ravni. Zdi se mi namreč pomembno, da študentje izražajo svoja mnenja, poglede. Včasih pride do tega hitro, drugič počasneje. Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da so tudi določene »čustvene« meje, ki jih je potrebno spoštovati in ne izsiljevati, nekaj kar lahko povzroči več neprijetnih kot prijetnih stvari. Tretja »metoda« temelji na tem, da skuša vsak zase »vzeti domov« vsaj eno vsebino oziroma sporočilo, ki ga je nagovorilo na predavanjih. Kar te nagovori, ostane v tebi določeno obdobje oziroma praktično celotno življenje. Včasih je dovolj že kakšna beseda, drugič kakšen zanimiv strokovni primer iz prakse, tretjič življenjska izkušnja ali kaj ostalega. Kot vidite, izpostavljam netipične »metode«. Prav tako pa sledim smernici, ki jo povedal Einstein, in sicer: »If you can’t explain it simply, you don’t understand it well enough.«
4. Zdi se, da ste rojeni za vlogo profesorja. Ste si že od začetka študija želeli postati profesor ali ste v akademskih krogih pristali po naključju? Bi se danes odločili drugače?
Tekom študentskih let sem začutil in imel željo, da bi se želel zaposliti na Univerzi v Ljubljani in opravljati aktivnosti, ki so povezane z vlogo visokošolskega učitelja. Notranji občutek in s tem povezana želja sta mi namreč pomembna, saj ne morem opravljati stvari oziroma nalog, ki jih v sebi ne začutim. Pač ne gre. Potem nekaj počneš z odporom že v štartu in to ni spoštljivo do sebe in drugih. Na Fakulteti za upravo se je pojavila priložnost in še danes sem z veseljem tukaj in hvaležen. 😊
5. Za kaj si pri pedagoškem delu še posebej prizadevate?
Več je stvari. Izpostavil bom zgolj dve, in sicer: spoštovanje različnih mnenj in stališč med pedagoškim procesom, ki jih študentje delijo z drugimi, in omogočiti čim več študentom priložnost in možnost, da »premagajo« kakšen svoj majhen strah oziroma povedano z drugimi besedami, da zberejo dovolj poguma in stopijo kdaj iz kakšne svoje cone udobja. Po mojem mnenju je namen študija na univerzi povezan tudi s tem, da se zgodi določena sprememba, da vsak študent doživi nekaj novega in ima pri tem podporo vseh tistih, za katere se pričakuje, da nudijo podporo. Pedagogi smo med njimi. Se pa zavedam, da so pogledi na to različni. Gre preprosto za to, da kot človek omogočiš podporo drugemu, ko jo potrebuje.
6. Ali so današnji študentje željni znanja?
Rad berem in včasih je zanimivo brati starejše knjige in primerjati stanje z obdobjem, v katerem živimo. Pogosto namreč ugotoviš, da to, kar si prebral in je nekdo napisal pred več sto leti, mogoče še danes drži, oziroma bereš na način ,kot bi nekdo opisoval trenutno situacijo. Kaj vam želim sporočiti med vrsticami, je povezano s tem, da ni prav nič drugače z današnjimi generacijami. Vedno so eni bolj željni pridobivanja znanja in izkušenj ter razvijanja spretnosti, drugi manj.
7. Kje vidite glavne razlike med njimi in generacijo, ko ste bili še sami študent?
Je nekaj razlik in vseh ne bi našteval. Si pa dovolim na glas povedati, da ima velik vpliv na mlajše generacije informacijsko-komunikacijska tehnologija. Kljub temu, da ima IT tehnologija številne pozitivne učinke in sem simpatizer digitalnih naprav, ocenjujem, da so zlasti pametni telefoni tisti, ki vplivajo na razlike v ožjem in širšem pomenu, če iščemo razlike med generacijami. Pametni telefoni so kot »družbeno sprejemljiva droga«, ki posledično vpliva na našo odvisnost in s tem povezan dopamin, vprašanje koncentracije in številna druga področja, ki sledijo logiki »hitro, takoj, zakaj še ni…«. To pa so že področja, ki kažejo na določene razlike, ki so se zgodile v zadnjih nekaj deset letih. Pa še nekaj… Moja generacija se je med študijem res veliko zabavala oziroma »žurala«, kot smo rekli. Danes tako pogostega zabavanja praktično ni več. 😊 Sem pa tudi prepričan, da je danes tudi več stisk in drugih pritiskov, s katerimi se sooča novejša generacija.
8. Vam je v spominu ostala kakšna zanimiva anekdota iz časa dela na fakulteti?
Tega je res veliko. 😊 Bom izpostavil samo dva primera, ki vsak zase govori svojo zgodbo. Pred leti, ko sem bil še asistent, sta se ljubezni želja študentka in študent začela v zadnji vrsti na vajah precej zanimivo obnašati. 😊 Na prijazen način in v predavalnici polni smeha sem obema dovolil, da zapustita pouk in najdeta bolj primeren prostor za njune aktivnosti. 😊 Tisti dan se več nista vrnila na vaje. 😊 Drugi primer mi je zelo blizu, ker ima globlje sporočilo in ni povezan z nobeno anekdoto. Študent že nekaj časa ni zmogel opraviti enega izmed izpitov. Trajalo je res že nekaj let in bil je precej obupan in s težkim »nahrbtnikom« notranjih in zunanjih pritiskov. Mislim, da je bil celo eden izmed njegovih zadnjih izpitov na fakulteti, in še to komisijski izpit. Za njega sem si vzel toliko časa, kot ga je potreboval, saj sem začutil, da potrebuje v bistvu podporo in občutek, da nekdo verjame v njega, da je zmožen izpit narediti. To je pomembno, ker začne potem človek tudi verjeti in zaupati samemu sebi. Na pogovoru sva se srečala večkrat in tistega občutka, ko je naredil izpit z odlično oceno se ne more »kupiti«. To lahko samo doživiš. Tisti ponos, ki ga je bilo možno začutiti pri študentu, vera v sebe in pozitivnost pri njem so tisto, kar mu daje mnogo več kot tista ocena, ki jo je dobil. Mogoče je celo dobil popotnico in pozitivno izkušnjo za celotno življenje. To šteje.
9. Vaš nasvet študentom za uspešen študij?
Vsak dan premagajte en majhen strah.