Dr. Mirko Pečarič, dekan Fakultete za upravo z izjemno obsežnim CV-jem, je redni profesor za področje upravnega prava in prava javne uprave. Na Fakulteti za upravo je zaposlen več kot 11 let. Pred tem je 12 let nabiral delovne izkušnje v javni upravi. Oktobra 2021 je nastopil položaj dekana Fakultete za upravo. Njegov moto je »Acta non verba« ali »Dejanja, ne besede«.
1. Dr. Pečarič, za vami je že dobrih 100 dni »dekanovanja«. Ali sedaj že lahko ocenite vašo odločitev, da postanete dekan fakultete? Na fakulteti imate dve vlogi, ste dekan in profesor hkrati, kakšna je razlika med eno in drugo? Kako ste čutili in še čutite spremembo, ki jo s prehodom na položaj dekana gotovo doživljate?
»Od-ločiti pomeni, da eno stvar ločiš od druge, sam pa, kot ugotavljate, opravljam še vedno obe vlogi. Dekan naj bi bil vodil (sprva deset – tj. »deka«) ljudi, sam pa sem raje nekdo, ki omogoča drugim, da lahko čim bolj razvijejo svoj potencial. Vodja je tako že rezultat (dobrega) dela. Dekan skuša na čim boljše načine povezati vire, da ustvarjajo vrednost za okolico, v kateri in za katero delujejo, profesor pa prenaša znanje, usposablja, inspirira in upa, da ga bodo učenci prekašali. Za odločitev mi seveda ni žal; popeljala me je na novo pot gledanja na stvari, ki sem jih imel sicer vseskozi pred očmi. Mislim, da v bistvu ne gre za dekana ali profesorja, pač pa za kolektiv, ki je močnejši od kateregakoli posameznika.«
2. Če reflektiramo izraz iz politične scene, »prvih sto dni« pomeni nekakšen nenapisan »gentlemanski« dogovor, ki naj bi vsaki novi vladi zagotovil sto dni miru. Gre torej za sto dni, v katerih se izkristalizirajo ključne usmeritve novoizvoljenega in njegove ekipe. Kako ste teh sto dni izkoristili vi in vaša ekipa prodekanov? Katere bodo vaše ključne usmeritve, v katero smer boste popeljali fakulteto?
»Ključne usmeritve so bile dane že v programu dela, s katerim sem kandidiral in s katerim sem bil izvoljen. Na fakulteti imamo podobne cilje (kot to navadno ne velja za delitev oblasti na državni ravni), zato ne da nisem imel miru, pač pa so mi številne sodelavke/-ci pri tem aktivno pomagali – od prvega dne naprej. In še vedno je tako. Vsak dan. Prvih 100 dni je bilo zelo aktivnih, vzpostavili smo številne kontakte, naleteli na dobre odzive in bili presenečeni, da odkrita, lepa beseda, še vedno lepo mesto najde. Želim si, da bi šla fakulteta v smer aktivnega prilagajanja in odzivanja na spremembe, v oblikovanje fakultete kot relevantne institucije na področju slovenske javne uprave in njene širše okolice. Z vsako našo odločitvijo bomo nekoliko spremenili prihodnost. Kam bomo zato prišli, ne morem vedeti. Gre za potovanje v neznano, a z znanimi ljudmi in sredstvi.«
3. Položaj dekana pogosto pomeni preplet strokovnega in poslovnega vodenja fakultete. Vi imate predhodna znanja in veščine iz vodenja in upravljanja, kaj pa v primeru, da pride na mesto dekan, ki teh izkušenj nima? Kakšno je vaše mnenje o položaju dekana, ki bi se opravljal izključno profesionalno?
»Univerza je poleg cerkve ena najstarejših institucij na svetu. Tekom njene zgodovine so se izoblikovali številni podporni mehanizmi, ki skrbijo za to, da bi bil lahko tudi dekan brez izkušenj deležen dobronamerne pomoči. Njegova izvolitev bi bila sicer pogojena z glasovi zaposlenih, ki bi v njem prepoznali novo vrednost, za »voljo ljudstva« pa pravimo, jo je treba spoštovati. Kot za vsako stvar v življenju lahko tudi za (ne)profesionalno opravljanje dekanske službe rečemo, da je lahko dobra ali slaba – odvisno od tega kdo, kako, na kakšen način, kje, kdaj, s čim za koga in zakaj opravlja določene naloge. Profesionalni dekan je lahko boljši ali pa slabši od neprofesionalnega; gre za številne druge elemente (npr. znanje, veščine, kompetence, značajske, osebnostne lastnosti, ljudi v njegovi bližini, specifika nalog, čas in kraj), ki preprečujejo binarni »da« ali »ne« odgovor. Vsaka oblika ima svoje prednosti in slabosti. Zase upam, da sem boljši neprofesionalni, ker tako ohranjam stik s stroko, študenti in raziskovanjem – kamor se bom navsezadnje tudi vrnil po koncu mandata.«
4. Kot je razvidno iz vašega življenjepisa, ste imeli v preteklosti zavidljiv nabor delovnih mest, na katerih ste opravljali vodstvene funkcije. Med drugim ste bili samostojni kriminalistični inšpektor, vodja pravne službe v Državnem svetu Republike Slovenije, glavni tajnik Univerze v Ljubljani, državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Bi lahko potegnili vzporednice »dekanovanja« s preteklimi službami?
»Vsaka pretekla služba mi je pustila pečat in me izoblikovala v to, kar sem. Vsaka je imela svoje specifike in zahtevala svojevrstne veščine, ki jih še vedno dnevno uporabljam. Številne izmed njih se ne da dobiti na mestu visokošolskega učitelja – četudi je to mesto dekana. Vse skupaj predstavljajo »skrivnost raznolikosti«, katere čar je v pravilni uporabi določenih relacij ali zaporedij – ki se lahko že pri naslednji nalogi spremenijo. Vzporednice »dekanovanja« so prisotne v vseh preteklih službah – delo z ljudmi, čut za sočloveka, občutenje, pozornost (tudi) za malenkosti, usklajevanje, pogajanje, pomoč, vzpodbuda, strokovnost, delavnost.«
5. Kot kažejo mnoge raziskave, je zadovoljstvo zaposlenih ključnega pomena za organizacijo. V vašem programu dela ob kandidaturi za dekana ste za eno od prioritet programa izpostavili ravno odnose med zaposlenimi. Na kakšen način skrbite za izvajanje te točke? In kako boste za to skrbeli v prihodnosti? Zakaj se vam zdi ravno odnos med zaposlenimi ključnega pomena za fakulteto?
»Odnosi (lat. relatus) med zaposlenimi so to, na kar napotujejo: so odnosi, povezave, delo (od-našanje), pomoč in obnašanje med »službenimi« so-rodniki (angl. relatives), tj. so-delavci, ki jih družijo enaki cilji. Odnose med zaposlenimi razumem v stilu temeljnih pravnih/civilizacijskih načel: odnosi naj bodo iskreni, pošteni, odnosi, ki ne škodijo, ki dajo vsakomur svoje, po njegovih delih, in po katerih naj se nas sodi. Zadovoljstvo v stilu »imejmo se radi, bodimo srečni, zadovoljni ipd.«, dela škodo temu terminu; gre za skrb za zaposlenega, za omogočanje, da se lahko razvija v največjem možnem smislu svojih potencialov, ki jih čuti, izraža in tudi udejanja, da je zgled za ostale. Gre torej za skrb, da se zaposlenim omogoča in jih vzpodbuja, da v čim večji meri uresničijo potenciale, ki so dobri, tako za njih, kot za fakulteto. Bi pa veljalo razmisliti o spremembi termina, namreč mislim, da ne gre za odnose »med«, ki nakazujejo ločnice med ljudmi, ampak le za odnose, ki kažejo na skupino.«
6. V programu dela ste veliko pozornost posvetili tudi študentom kot ključni javnosti fakultete. Če samo povzamemo vaš zapis iz programa dela: »Študentje, študentje, študentje, za fakulteto so tako pomembni kot za nepremičninske agente in lastnike lokacija.« Kakšni so in bodo ključni premiki, novosti, ki jih načrtujete v zvezi s študenti?
»Zapisano skušam udejanjati v čim večji meri, tako na neformalni (t. i. »zajtrk s študenti«) kot na formalni ravni. Tu ne gre le za normativno obvezo, pač pa aktivno prizadevanje po vzpostavitvi odkritega dialoga in prizadevanj za doseganje sinergij v smeri doseganja skupnih ciljev, za vzpostavitev skrbi (kot zgoraj omenjeno pri zadovoljstvu zaposlenih) za študenta od dneva, ko vstopi na fakulteto, do dneva, ko jo zapusti kot naš član, ki se mu je življenje na fakulteti za vedno vtisnilo v spomin. To skrb bomo prek nove, že pripravljene strategije fakultete udejanjali v kariernem centru, kjer se bo odražala skrb za študenta, tako prek doseganja kompetenc študijskih programov, kot prek nudenja vsebin in iskanja potencialnih delodajalcev, ki jih bo sam študent označil za želene.«
7. Za fakulteto je značilna interdisciplinarnost/raznolikost znanj, ki jih študentje pridobijo tekom študija. Kje vidite bistvene prednosti takšnega nabora znanj – na eni strani za študenta in na drugi strani za delodajalca?
»Interdisciplinarnost predstavlja raznolikost številnih področij, ki jih študent ne le pridobi, pač pa tudi zna uporabljati. Raznolikost postaja glavna prednost v sedanji, vse bolj kompleksni družbi. Eno od temeljnih načel kibernetike je, da le enaka raznolikost lahko naslovi drugo raznolikost. Športne igre so z enakim številom igralcev na obeh straneh to že zdavnaj osvojile, delodajalci pa to vse bolj spoznavajo. Bistvena prednost za študenta je v tem, da lahko raznolika znanja s področja prava, ekonomije, informatike, organizacije, kadrov, uporablja tako za bolj generalna (univerzitetna raven), kot za specialna (visokošolska strokovna raven) dela, medtem ko delodajalci tako pridobijo zaposlene z večjo možnostjo rotacije med delovnimi mesti in z večjim uvidom v povezanost številnih področij in vsebin, ki se v delovnem okolju pojavljajo v veliko večji meri kot ozko usmerjena znanja.«
8. Kako pa je z zaposljivostjo naših študentov? Mnogi namreč menijo, da je ob diplomi možna zaposlitev le na uradniških mestih v javni upravi? Je temu res tako? Kje vse so zaposleni diplomanti fakultete?
»Nedavno pridobljeni podatki o zaposljivosti naših diplomantov s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport kažejo na zelo visoko zaposljivost. Brez kakršnegakoli pretiravanja: številke govorijo same zase. Diplomanti naše fakultete se res v največji meri zaposlujejo na področju javne uprave, pa tudi na področju finančnih storitev, podjetništva, izobraževanja, zdravstva in posredništva.«
9. Govorili ste tudi o posodabljanju in prenovi študijskih programov. Nam lahko zaupate načrte v katero smer se bodo študijski programi razvijali? Razmišljate tudi o uvedbi novih študijskih programov?
»Študijski programi niso nespremenljivi klinopisi, ki jih ne bi načel zob časa. Gre za programe, ki morajo odgovarjati na potrebe ljudi, časa in prostora, v katerem smo, pa tudi v katerem želimo biti v prihodnje – ali bolje – za katerega želimo, da nas bodo popeljali naši študenti. Programi morajo – tako kot sama interdisciplinarnost – odgovarjati na raznolike izzive potreb ljudi, trga dela, nerazvitih potencialov novih delovnih mest, novih področij, naprednih tehnologij, novih načinov razmišljanja. V prihodnje bomo verjetno v večji meri govorili o družbi informacij in znanja, ki ne bo šel na škodo človečnosti in humanosti, kar je človek v svojem bistvu (ang. human). O uvedbi novih študijskih programov ne razmišljamo. To je bilo v preteklosti sicer na področju visokega šolstva zelo »modno«, povzročilo pa je inflacijo novih programov. Nenehno pa imamo v mislih posodabljanje obstoječih.«
10. V lanskem študijskem letu je na fakulteti zaživela nova študijska smer univerzitetnega programa Upravljanje javnega sektorja: Upravljanje v Evropski uniji. Če pogledamo kvote zaposlitev v EU, ima Slovenija tu še precej odprtih možnosti zaposlovanja. Poleg možnosti zaposlitve, tako v tujini kot doma, ter širokega nabora znanj, ki zagotavljajo zaposlitev v institucijah EU, katere so bistvene kvalitete tega programa?
»Bistvene kvalitete tega programa so povezane predvsem tako s širokim znanjem kot s specifičnim uvidom v delovanje institucij EU, ki ne zagotavljajo le zaposlitev v institucijah EU, pač pa študentom dajo znanja, kot so vodenje projektov, analiza in sinteza bistvenih informacij iz velikega števila gradiv, zmožnost povezovanja informacij in reševanje kompleksnih problemov, ki jih tudi nujno potrebujejo vsi organi in posamezniki, ki vstopajo v razmerja z EU. Tak nabor znanj je zanimiv za vse države članice EU, zato je lahko tu fakulteta vodilna institucija v našem delu Evrope. Nabor znanj iz tega programa je tesno povezan tudi s t. i. EPSO izpitom, ki je pogoj za zaposlitev v institucijah EU.«
11. Če se dotakneva še projekta Upravna svetovalnica, ki je v nekaj več kot petih letih svojega delovanja odgovorila na preko 1.300 vprašanj iz življenjskih situacij državljanov, na katere so naleteli v postopkih javne uprave. Drži, da bo projekt ponovno zaživel?
»Glede projekta Upravna svetovalnica, ki zagotavlja strokovna mnenja oz. odgovore na vprašanja predvsem upravnega procesnega prava vsem zainteresiranim državljanom, potekajo intenzivni pogovori z resornim Ministrstvom za javno upravo, s katerim ima fakulteta sklenjen sporazum o medsebojnem sodelovanju na tem področju. Na obeh straneh je močno izražen interes, da projekt zopet zaživi.«
12. Glede na ambiciozne cilje, ki ste si jih zastavili v štiriletnem mandatu, nas zanima, kako usklajujete vaše družinsko in poklicno življenje? Kot vemo, ste mož in oče trem hčeram.
»V zasebnem življenju sem mož in oče treh hčera, ob prostem času si rad vzamem čas za kolesarjenje in sprehode s psom, medtem ko mačka v tem ne vidita nobene koristi… Kljub zapisanem, mi verjetno še vedno največ časa vzame branje, raziskovanje in pisanje. Sčasoma to postane stil življenja; zasebno in poklicno življenje sta tako dva obraza istega kovanca. Drži pa, da si je dekanstvo »vzelo/izborilo svoj prostor«, saj je manj časa za strokovno branje in pisanje. No ja, kjer je volja, je tudi moč.«
13. V procesu šolanja ste kar nekaj časa preživeli za šolskimi/študijskimi klopmi, kot profesor pa tudi za katedrom. Morda kakšna zanimiva anekdota iz predavalnice?
»Prostor bi tu raje kot anekdotam namenil ugotovitvi, da se je razumevanje odnosa med študentom in profesorjem dandanes močno spremenilo v primerjavi z mojimi študijskimi klopmi. Študentje se danes večji meri zavedajo svojih pravic, profesorji pa svojih dolžnosti. Seveda ni enega brez drugega.«
14. Vam ob vseh obveznostih ostane še kaj prostega časa? Kaj radi počnete, ko si utrgate trenutek zase? Imate čas tudi za branje knjig, ki niso povezane z vašim delom? Katero knjigo ste nazadnje prebrali? Katera vam je najljubša?
»Človek ima toliko prostega časa, kolikor si lahko uspešno in učinkovito organizira svoje siceršnje delo. Kot pa sem povedal, je narava dela visokošolskega učitelja taka, da se sčasoma začneta zasebni in poslovni čas močno prepletati, to enostavno postane stil življenja. Ko si vzamem čas zase, tako zopet najraje berem in pišem, pa tudi kolesarim, se igram s psom ipd. Zadnji prebrani knjigi, ki nista povezani z mojim delom, sta bili roman Sodnik (Jaume Cabré) in Vonj imperijev (Carl Schlögel). Prvi pritegne že na začetku s povezavo ozvezdja in reda, ki ga išče človek (»Si je mar mogoče zamisliti lepšo zgodbo [od Orionovega ozvezdja]? Toda vse to je le pesniška domišljija: zvezdna konstelacija je sestavljena iz ogromnih nebesnih teles, razmetanih daleč vsaksebi. Lepa zgodba je prevara, nastala zaradi opazovalčevega zornega kota. Domišljija je vedno pri roki, ko je treba resničnost narediti znosnejšo«). Drugi pa pove, da sta francoski parfum (Coco) Chanel No 5 in ruski parfum Rdeča Moskva »brat in sestra« istega očeta, steklenička parfuma pa je dobila vzor v ruski flaški za vodko, kakršne so pri sebi nosili častniki carske vojske.«
15. Za konec še, katero vašo lastnost ocenjujete kot najbolj pozitivno?
»Lastno ocenjevanje pozitivnih lastnosti je nehvaležno, celo neetično. Naj to počno drugi, naj o tem govorijo moja dela. Torej: »Acta, non verba«.«
Hvala za vaše odgovore in veliko uspeha pri vodenju fakultete.
Mojca Robas, Služba za odnose z javnostmi Fakultete za upravo