Debirokratizacija kot kvadratura kroga
Iskanje kvadrature kroga pomeni težak, s klasičnimi orodji nerešljiv problem; najdemo lahko le približek rešitve. Nešteto takih izzivov poznamo glede na fluidnost konceptov in manko enoznačnih formul v družboslovju. Primeroma vzemimo pod drobnogled (de)birokratizacijo, ki niha med skrajnostmi, od skoraj popolne deregulacije z neoliberalnim prostim trgom do formalizmov za vse zaradi strahu pred posameznimi zlorabami. A v zadnjih letih je pod vplivom dejavnikov, kot so pritisk gospodarstva in EU, razvoj globalizacije in zmanjšanja sredstev za javno porabo ter raznih kriz, težnja po debirokratizaciji izrazito prisotna. Pri tem pa je žal pogosto zaznati neuravnotežen pristop, že brez sistematičnih analiz, kaj naj bi bil nesorazmeren formalizem, in primerjavo prednosti za neko področje ali skupino z negativnimi posledicami za drugo področje ali skupino. To velja v več razsežnostih tudi pri pripravi prvotno radikalnejših predlogov in končno sprejetega Zakona o debirokratizaciji (Uradni list RS, št. 3/22).
Namen tega prispevka je postaviti grob miselni okvir za načelno pozitivno naravnan proces debirokratizacije. Ta lahko prinese tudi v javnopravnih oz. upravnih razmerjih, ki sicer zaradi varstva javnega interesa terjajo določena administrativna bremena, veliko koristi brez škode za družbeno varovane vrednote (npr. zaščita okolja pri investicijah ali plačilo davkov za financiranje skupnih potreb, kot sta javno zdravstvo in šolstvo). A tako drži zgolj ob najmanj dveh predpostavkah. Prvič, da se pristopi k spremembam celostno in sorazmerno, tehtajoč različne prednosti in stranpoti ukrepov, in drugič, z razumevanjem, kaj sploh je birokratizacija in s tem predmet debirokratizacije. Na začetku je tako treba ločiti pojma upravnih bremen in ovir, kjer so ovire tista bremena, ki so nepotrebna ali pretirana za varstvo javne koristi. Na primer, če mora davčni zavezanec ali upravičenec do socialnega transferja vsako leto ali celo mesec oddajati istovrstne vloge in podatke tudi več pristojnim organom, je hvalevredno, če država vzpostavi pravni in podporni informacijski sistem, ki strankam poslovanje z javnimi institucijami olajša. Nikakor pa ne bi smele biti štete kot »formalizem« ustavne pravice kot demokratična jamstva pred oblastjo in/ali kapitalom, recimo pritožba zoper odločbo, češ da ta le zavlačuje gospodarske pobude. Ali: je odvečen formalizem varstvo pravic delavcev in potrošnikov, ki bojda omejuje tuje naložbe pri nas, ali so to čez desetletja uveljavljeni standardi naše skupnosti? Raziskave kažejo, da je vsaj v evropskem prostoru – z včasih kritiziranim paternalizmom, npr. pri omejitvah rabe zdravil ali orožja, pa vendar – s pravnoformalnimi zahtevami, ki so jasne in predvidljive ter enake za primerljive naslovnike, država praviloma dolgoročno skrbnik povprečnega človeka ali podjetja in celotne družbe.
Posebej je v slovenski praksi vprašljiva digitalizacija javnih storitev in z njo povezane poenostavitve, npr. pri vročanju. Tu je neredko »debirokratizacija« prednost samo v smislu manj dela in stroškov določenih organov, zlasti v množičnih davčnih in socialnih postopkih, in ne za ljudi, ki brez preverjanja identitete in drugih »formalizmov« nato nosijo občutne pravne posledice, velikokrat brez spoštovanih temeljnih garancij, kot so pravica biti slišan, dostop do informacij ali pravno varstvo. Ali pa informacijski sistemi nadrejajo predpise. Ali se digitalizacija favorizira na račun omejitve, včasih kar izključitve fizičnih stikov in svetovanja celo na socialnem področju za ranljive skupine, kot so otroci s posebnimi potrebami … V takih položajih digitalizacija vodi v tehnokratizem namesto izboljšav. To je očitno za čas koronapandemije, kjer se sooča s porastom le prenosa obstoječih struktur v e-poslovanje, opozarja več študij iz različnih delov sveta. In ko se digitalizira tradicionalna birokracija brez predhodnih sprememb v odnosu do javnega poslanstva in uporabnikov, je pogosto najti več in ne manj birokracije.
Ko razmišljamo, ali smo za debirokratizacijo, v čem in do katere ravni, se torej zavedajmo, da gre za kvadraturo kroga. Če se nam danes nekaj na prvi pogled olajša, bo lahko jutri taista prvina prav za nas bistveno večji bumerang, da o možni eroziji ustavne demokracije in trajnostnega gospodarskega in socialnega razvoja ne govorimo. Zato iščimo približke idealov: tehtajmo skozi prizmo želenega v celotni družbi, odločajmo se na podlagi ocen podatkov, ne politično všečno ali s parcialnimi interesi, imejmo mero.
Prof. dr. Polonca Kovač, predavateljica za področje upravnega prava in javne uprave