Ali z glasovanjem na volitvah in referendumih, lahko zares odločamo ali ne? Med nami se pogosto pojavlja vprašanje, ali ima naš glas sploh kakšen vpliv, ali pa glasujemo zgolj zato, ker je to naša državljanska dolžnost. Rekle bi, da se ta vprašanja pojavljajo že kar nekaj časa. Z njimi se srečujemo vsakič, ko nastopijo volitve na državni ravni ali na ravni Evropske Unije. V tem prispevku zagovarjamo tezo, da čeprav Evropska unija državljanom formalno omogoča glasovanje, naš glas v praksi dejansko še vedno premalo vpliva na končno odločanje.
Izzivi demokracije v EU
Demokracija ne temelji samo na volitvah, temveč tudi na zaupanju državljanov v institucije, občutku slišanosti in gotovosti. Alberto Alemanno v svojem članku z naslovom Citizen participation in the EU´s democratic life (2024), izpostavi, da EU poskuša zmanjšati demokratični primanjkljaj z večjim vključevanjem državljanov v odločanje, kar je zelo optimističen cilj, ki ga je treba še dodelati. Meni, da danes ni dovolj zgolj predstavniška demokracija, zato EU razvija različne oblike participativne demokracije, kot so evropska državljanska pobuda, javna posvetovanja in Konferenca o prihodnosti Evrope. Takšni načini vključevanja državljanov povečujejo legitimnost evropskih odločitev, saj imajo ljudje občutek, da lahko vplivajo na oblikovanje politik in na dejansko odločanje. Hkrati pa večja participacija prinaša tudi določene težave, saj Evropska unija vključuje veliko različnih držav, interesov in pogledov, zaradi česar lahko proces odločanja postane počasnejši in manj učinkovit. Zato mora EU ves čas iskati ravnotežje med učinkovitim odločanjem in demokratično vključenostjo državljanov.
Medijska podoba in pogajanja za zaprtimi vrati
Razlika med domačo in evropsko politiko je najbolj očitna v medijih. Medtem ko so slovenske državnozborske volitve močno izpostavljene, evropskih volitev v Sloveniji pogosto ne jemljemo dovolj resno, saj se nam zdijo oddaljene od vsakdanjega življenja. Ko pa so odločitve enkrat sprejete, se pogosto zgodi, da so rezultat pogajanj za zaprtimi vrati v Svetu EU in na trialogih, neformalnih tristranskih pogajanjih med Evropskim parlamentom, Svetom EU in Evropsko komisijo, ki javnosti sploh niso neposredno dostopni. Ravno tukaj se pokaže paradoks: imamo glas, nimamo pa vpogleda v ključne faze odločanja
Sistem vodilnih kandidatov kot poskus rešitve
Ena od rešitev za zmanjšanje demokratičnega deficita v EU je sistem vodilnih kandidatov
(Spitzenkandidaten). Gre za sistem, v katerem vsaka politična stranka v Evropskem parlamentu pred volitvami izbere svojega kandidata za predsednika Evropske komisije. Bistvo sistema je, da tisti kandidat, katerega stranka na volitvah prejme največ glasov, postane predsednik Komisije. S tem postopkom je izbor bolj pregleden in viden javnosti. Volivci tako ne izbirajo le evroposlancev iz države članice, ampak hkrati odločajo tudi o predsedniku oziroma predsednici Evropske komisije. Sistem je bil prvič omenjen leta 2012. Od takrat je bil uporabljen trikrat. Uspešno je prvič deloval leta 2014, ko je zmagal Jean-Claude Juncker, vodilni kandidat zmagovalne Evropske ljudske stranke (EPP). On je bil dejansko predlagan in izvoljen. Ker kandidat zmagovalne stranke leta 2019 ni užival zadostne podpore v Evropskem parlamentu in Evropskem svetu, je slednji predlagal Ursulo von der Leyen, ki jo je nato za predsednico Evropske komisije potrdil Evropski parlament. Leta 2024, ko je trenutna predsednica Komisije nastopila kot vodilna kandidatka Evropske ljudske stranke, je sistem spet zaživel.
Oddaljenost evropskih institucij skozi oči državljanov in mladih
Na vajah pri predmetu Pravna ureditev EU smo imele predstavitev z naslovom Demokratični deficit v Evropski Uniji. Ena izmed nalog, ki smo jo morale izvesti v okviru priprave predstavitve, so bili pogovori z ljudmi iz naše okolice. O tej temi smo se pogovarjale z materjo ene od nas, ki dela na Institutu Jožef Stefan, prijateljico Tejo s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in prijateljico Nežo, ki v tujini študira politologijo. Zanimalo nas je njihovo stališče, saj vemo, da dogajanje v Evropski uniji redno spremljajo. Mati zagovarja demokratična stališča, na katerih temelji EU, ter izpostavlja, da smo mi tisti, ki volimo poslance v Evropski parlament in te naj bi zastopali naše interese. Kljub temu pa smo med pogovori zaznale določene pomanjkljivosti evropskega političnega sistema. Večini od nas se vse evropske institucije zdijo oddaljene, zaprte oziroma ljudem nedostopne. Zato se pa tudi pojavi občutek nemoči, odtujenosti in neslišanosti. To občutenje nemoči pa predstavlja enega največjih izzivov EU.
Pogled mladih: Transnacionalne liste ali Spitzenkandidaten?
Da bi ugotovile, kakšen pogled imajo mladi na to tematiko, smo se pogovorile s študentkama Tejo in Nežo. Tako Teja, kot Neža se zanimata za politiko. Neža je študentka politologije in prava na Vanderbilt univerzi v ZDA in podrobno pozna politične sisteme. Čeprav obe pravo in politiko dobro poznata, imata vsaka svojo idejo za rešitev evropske demokracije. Teja pravi, da evropskih volitev pogosto ne jemljemo dovolj resno zato, ker se o njih v medijih premalo govori, sploh v primerjavi z državnozborskimi volitvami. Kot rešitev predlaga transnacionalne liste. Po Tejinem mnenju bi tako volitve postale dejansko evropske, saj ne bi vsaka država igrala le zase, ampak bi vsi državljani EU končno začeli razmišljati kot ena velika ekipa. Po drugi strani pa Neža podpira sistem Spitzenkandidaten. Zdi se ji, da ta sistem deluje kot nekakšen zvočnik, ki ojača glas ljudi. Ker bi s tem neposredno vplivali na to, kdo bo vrhu EU, naš glas ne bi izginil nekje v zaprtih pisarnah, ampak bi nam dal tisti pravi občutek demokracije.
Prihodnost participacije
Menimo, da upad zanimanja za institucije EU ni zgolj posledica dejstva, da državljani “nimamo česa početi”, temveč gre za globlji pojav politične apatije. Kot v svojem delu ugotavlja Lakovšek (2019), se mladi in širša javnost pogosto zdijo apatični zaradi občutka nemoči in nezaupanja v sistem, ki deluje oddaljeno in je morda za nekatere nerazumljiv. Namesto da bi kritizirali nezadovoljstvo ljudi, moramo razumeti, da to izvira iz dejanskega demokratičnega primanjkljaja, kjer se glas “malega človeka” v trialogih in neformalnih pogajanjih za zaprtimi vrati pogosto izgubi.
Namesto da samo zamahnemo z roko in si rečemo, da tega ne moremo spremeniti, se moramo o politiki več naučiti, sodelovati in poskrbeti, da sistemi, kot je Spitzekandidaten, res delujejo. Če bodo stvari postale bolj jasne, bo naš glas dejansko dobil večjo moč. EU ne bo več delovala kot neka zaprta skupina ljudi na vrhu. Prava demokracija na koncu ni le to, da gremo na volitve, ampak da verjamemo, da nas tam v Bruslju nekdo dejansko sliši.
Avtorice:
Živa Škulj Zidar, Iva Rožman in Lana Peceli, študentke 1. letnika prvostopenjskega univerzitetnega študijskega programa Upravljanje javnega sektorja na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani
Viri:
Alemanno, A. (2024, 4. junij). Citizen participation in the EU’s democratic life. Elcano Royal Institute. Dostopno na: https://www.realinstitutoelcano.org/en/analyses/citizen-participation-in-the-eu-democratic-life/ (18.5.2026)
Lakovšek, G. (2019). Politična apatija mladih in mladinska politika (Magistrsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo. Dostopno na: https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=117582&lang=slv
Mladinski svet Slovenije. (2011). Participacija mladih: programski dokument. (str. 14–16).