Ste se kdaj vprašali, zakaj smo med pandemijo čakali na navadne zaščitne maske kot otrok čaka božično darilo ali zakaj so se računi za ogrevanje po začetku vojne v Ukrajini spremenili v nočno moro? Ti dogodki niso le naslovnice v medijih, ampak dokaz, da živimo v času velikih globalnih pretresov. Vprašanje samostojnosti EU je prav zdaj postalo ključno, ker smo ugotovili, da v krizi ne moremo računati na nikogar drugega. EU se je zato odzvala s konceptom strateške avtonomije. Pri tem ne gre za to, da se bo Evropa popolnoma osamosvojila in pretrgala stike s svetom. Definicija je preprosta: gre za nujno sposobnost EU, da samostojno odloča o svoji usodi na področju tehnologije, energije in varnosti, ne da bi bila pri tem le stranski igralec med globalnimi velesilami. Preprosto gre za to, da imamo lastne vire in moč, da rečemo “ne”, ko nas nekdo izsiljuje.
Tehnološki pogled: Kje smo ostali zadaj?
V digitalnem svetu smo trenutno zelo odvisni od drugih. Če danes odpreš svoj prenosnik ali telefon, je velika verjetnost, da njegov procesor prihaja iz Azije, natančneje iz Tajvana ali Južne Koreje. Evropa je postala kritično odvisna od uvoza teh majhnih digitalnih delčkov, brez katerih se ne premakne niti sodoben avto, da o pametnih omrežjih sploh ne govorimo.
Hkrati na naših zaslonih se pojavljajo aplikacije ameriških digitalnih velikanov. Vsak naš klik, podatek in nakup teče preko spletnih strani, ki niso evropske. Zakaj je tako? Ker se Evropa sooča s tiho krizo. Najbolj izobraženi ljudje odhajajo v ZDA, ker doma preprosto primanjkuje novih investicij v domači razvoj in prave priložnosti za inovacije. Argument, ki ga ne smemo izključiti, je krut, vendar resničen: brez lastne proizvodnje polprevodnikov in preboja na področju umetne inteligence EU tvega, da bo svojo digitalno suverenost dokončno zapravila in postala le digitalna kolonija.
Pravni ščit: Kako se EU dejansko brani?
Evropa morda nima svojega Googla ali TSMC-ja, ima pa pravila, ki jih morajo upoštevati vsi, ki želijo delovati na evropskem trgu. Eno od pomembnih orožij v tem boju je Akt o čipih (European Chips Act). Cilj je ambiciozen: do leta 2030 želimo doseči 20 % svetovnega deleža v proizvodnji čipov. To bi pomenilo, da ne bomo več v vrsti čakali na material iz azijskih tovarn. Da bi omejili monopolno moč velikih platform, ki nam narekujejo digitalni vsakdan, sta tu še Akt o digitalnih trgih (DMA) in Akt o digitalnih storitvah (DSA). Ta zakona sta kot varnostni pas na internetu in skrbita, da ne pride do korupcij. Gre za deljeno pristojnost med EU in državami članicami. To v praksi pomeni, da morajo vse države delovati usklajeno, sicer bo ves ta pravni trud le kup papirja brez pravega učinka.
“Strateška” kaj? – Realnost s terena in naših intervjujev
Med pogovori se je pokazalo, da ljudje ta pojem razumejo na različne načine, ampak v bistvu vsi pridejo do podobne ideje in sicer, da bi morala Evropa znati bolje poskrbeti sama zase. Nekateri so poudarjali predvsem neodvisnost od drugih držav, drugi so govorili o večji varnosti in stabilnosti, spet tretji pa so to razložili povsem preprosto kot to, da nisi preveč odvisen od drugih. Zanimivo je bilo, da so vsi izhajali iz svojih izkušenj, zato so tudi izpostavljali različna področja, kot so energija, hrana ali gospodarstvo. Kljub temu pa so se na koncu vsi strinjali, da je večja samostojnost EU pomembna, saj vpliva na vsakdanje življenje ljudi. Na koncu se je pokazalo še to, da je sam izraz precej zapleten in oddaljen, zato bi ga bilo smiselno predstaviti bolj preprosto, da bi ga ljudje lažje razumeli in se z njim tudi bolj povezali.
Zaključek: Od papirja do realnosti
Prihodnost Evrope ne bo odvisna od tega, kako lepo so napisani zakoni, ampak od tega, ali nam bo uspelo to teorijo dejansko spremeniti v realne investicije in delujoče tovarne. Če bomo ostali le pri “aktih” in besedah, bomo še naprej le opazovalci globalnih sprememb. Za konec pa nam ostaja tisto glavno retorično vprašanje: Ali sploh lahko postanemo resnično neodvisni, če državljani, ki naj bi to neodvisnost uživali, ne razumejo, zakaj se zanjo sploh borimo? Morda je prvi korak k strateški avtonomiji prav to, da jo znamo razložiti ljudem tako, da jim bo mar.
Avtorice:
Anastazija Bainović, Laura Knez in Aneja Jesenek Rojšek, študentke 1. letnika prvostopenjskega univerzitetnega študijskega programa Upravljanje javnega sektorja na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani